Slovenska zveza za protidopinški triatlon moči

Slovenian Drug Free Powerlifting Federation

Poročilo iz obiska Švice in tekmovanja na državnem prvenstvu Švice v Oberreidenu 25. marca 2006

Trije člani SLODFPF: Roman Vene, Mitja Humar in Denis Krašna smo pogumno že drugič zabeležili tako imenovan obisk nekega tekmovanja v tujini. Na povabilo Švicarske protidopinške zveze za triatlon moči, smo se hitro odzvali z namenom, da okrepimo vezo med organizacijama, se družimo, spoznamo svoje kolege iz Švice in predvsem nabiramo izkušnje iz tekmovanja. Prenočišče in prehrano pa smo imeli zagotovljeno pri Claudiu Rajtmajerju, ki je kot predsednik SDFPF tudi tekmoval na prvenstvu. Za nas pa je dobrosrčno vseskozi skrbela Claudijeva žena Marjana, da smo se lahko na tekmi čim bolje odrezali. Obisk Züricha je v naši reprezentanci pustil veliko pozitivnih razmišljanj, predvsem pa novih idej.

Napočil je petek 24. marca 2006. Z Romanom in Mitjo smo se domenili za najbolj racionalno in hitro pot, ki pa se je začela pri meni v okolici Bleda. Odpravili smo se okoli pol osme ure proti Jesenicam, kjer smo dolili gorivo v Romanov avto. V nas je vladala velika mera umirjenosti ob pogledu na mirno nebo. Prav te dni, pa je bila napovedana slaba vremenska napoved, ki bi nam dodatno otežila avanturo. Potovali smo skozi karavanški predor, vse po avtocesti čez Koroško mimo prelepega srednjeveškega gradu, skozi kopico tunelov vse do Salzburga, kjer smo prečkali za zdaj le navidezno avstrijsko-nemško mejo. Pred nami se je razprostirala Bavarska v vsej svoji lepoti, vršaci pa so se z vsakim kilometrom proti prestolnici München ostajali za nami. Potovali smo hitro brez zapletov, saj smo imeli res dobrega voznika Romana. Po približno štiri urah in pol smo ponovno prečkali nemško-avstrijsko mejo in v Avstriji natočili gorivo. Podali smo se mimo obmejnih mest Lindau in Bregenz vse do švicarske meje, kjer smo kupili  vinjeto, da se ne bi slučajno zapleti s tamkajšnimi oblastmi, ki pa so zelo stroge pri teh zadevah. Po nekaj simboličnih kilometrih, smo se priključili avtocesti, ki je vodila do Züricha mimo St. Gallena ter Winterthura. Natanko smo vedeli kam moramo zaviti, da se bomo pripeljali pred Claudijeva vrata. In res, po približno šestih urah smo pozvonili na zvonec. Deležni smo bili toplega sprejema in naročeno nam je bilo, naj se kar hitro razpakiramo po sobicah, katere so že vse pripravljene čakale na nas. Okolica kjer smo živeli tisti čas, je oddajala mir in je bila kar nekaj kilometrov stran od centra mesta. Okoli druge ure smo spet začutili, da nam porabljena energija vožnje prihaja nazaj v žile. Pred kosilom smo imeli uvodni pogovor. Claudio nam je izdal vabila za vsakega člana posebej, pokazal nam je v živo kako izgleda oprema, ki jo uporablja na treningih, nas naučil nekaj novih stvari ter pokazal preko videokasete kako so izgledala bivša prvenstva in na kakšen način se sodi pod okriljem WDFPF. Čas je hitro mineval in po odličnem kosilu je sledil ogled iz slik že znane dvorane v Oberreidenu. Čast mi je bila že prvi dan spoznati Markusa Zumbühla, njegove žene Tecle ter tajnika SDFPF Rogerja. Tudi nekaj skupnih fotografij smo posneli že pred dvorano. Tisti dan, na večer smo obiskali tudi mesto Zürich. Prvi stik smo imeli že pred obiskom dvorane, ko nas je pot vodila skozi do kraja Oberrreiden. Sam obisk mesta je bil iz Claudijeve strani mišljen kot ekskurzija za člane SLODFPF. Moj vtis ogleda mesta je: ˝Močno se prepleta stara arhitektura z novimi trendi. Ljudje na cestah se močno držijo svojih skupin in so v polni meri zelo nedostopni za druge. Delo se konča ponavadi okoli šeste ure popoldan in prometa je vedno dovolj. Dvonadstropni vagoni pri vlakih so prava posebnost, prav tako tramvaj, ki se še kako zna zliti s sodobnim načinom življenja. Blišča je povsod dosti,  ljudje pa izgledajo premožni. Prav tako njihovi parkirani konjički. Obsežen je tudi mednarodni priokus, ki vabi z vonjem raznovrstnih restavracij. Posel cveti in cene so temu primerno visoke. Takšen je bil vtis, ki pa se je ironično okrepil prav v kitajski restavraciji. Claudio nam je vse znamenitosti predstavil za zraven pa nas poučil v marsikateri nevednosti. Utrujeni od naporne vožnje ter od ogleda smo se vrnili nazaj v stanovanje. Zaključek dneva smo potrdili vsi s spancem, eni malo preje drugi malo kasneje. Naslednji dan, je sledila tekma.

Težko pričakovani 25. marec 2006 je že trkal na vrata. Zjutraj se nismo smeli preveč dolgo zadrževati, vendar smo kljub opravkom, ki so nas čakali še pred obiskom dvorane, v miru bogato zajtrkovali. Marjana nam je dodatno pripravila kosilo, ki smo ga pojedli kasneje v dvorani, kot obrok pred tekmo. Ko smo prispeli v dvorano smo videli, da še ni čisto pripravljena in da je bilo potrebno dokončati še zadnje finese za tekmo. Članom SDFPF smo preskočili na pomoč in skupaj postavili še klopi in tla iz elementov. Kar nekaj časa je preteklo preden so se vsi tekmovalci in sodniki zbrali v dvorani. Prihajali so iz vseh koncev Švice, italijanske, francoske in nemške. Malo za tem so sodniki začeli opravljati v svoje delo, kjer smo v koloni po dva tekmovalca, čakali v posebni sobi na tehtanje in prijavo na tekmo. Sodniki so svoje delo opravili zelo profesionalno, tudi kasneje na odru. Po tehtanju je okoli opoldan sledilo naše kosilo, ki nas je spravilo v stanje pripravljenosti. Do svojega nastopa, pa si ga je vsak na svoj način nadgradil s kakšnim dodatkom in vitamini. Organizator se je odločil izpeljati tekmo najprej za tekmovalce v bench pressu, nato pa za vse ostale, ki so imeli posamezne dvige le v počepu ali deadliftu, obema skupaj in cel triatlon moči. Med tem časom, ko smo čakali na prvi nastop Mitje v bench pressu, smo vsi skupaj dobili občutek za dvorano, ljudi in nasploh tekmo. Po predstavitvi tekmovalcev v Bench pressu se je začelo zares. Mitja se je ogreval, med tem časom pa je prva skupina začela s tekmo. Na vrsto je že nemirno čakala druga skupina srednje  kategorije v bench pressu. Mitja je uspešno po strogih pravilih dvignil  105 kg in solidno zaključil svojo predstavo z novo izkušnjo. Čakanje na podelitev nagrad in medalj za skupino bench press, je nas triatlonce pustilo v negotovosti do pričetka ogrevanje vse do šeste ure popoldan. Nato pa se je končno pričelo s prvo skupino. Vseh skupaj nas je bilo za dve skupini. S Claudijem sva bila v drugi skupini in sva se lepo z ogrevanjem orientirala po prvi. Moj prvi nastop se je začel tudi skromno saj nisem vedel natanko v kaki formi sem. Izbira 150kg za začetek ni bila slaba in dvig je bil lahkoten. Tudi Claudio je prvi dvig dvignil lahkotno s 207,5kg. Na koncu sva zabeležila, Claudio 217,5kg in jaz 165kg. Na bench pressu, sem se čutil najbolj močnega in sem zbral teže 115kg, 120kg in 130kg. Vse lahkotno brez težav. Claudio je zabeležil rezultat 165kg. Med ogrevanji na posamezno disciplino, smo se lahko brez težav zatekli k energijskim ploščicam in drugimi dodatki. Disciplina deadlift se je pričela z začetkom ob 10 uri zvečer za drugo skupino in mi je proti koncu že začelo primanjkovati energije, nekako nisem računal na tako dolgo tekmo in bi lahko kako ploščico več vzel s seboj. Claudio mi je pomagal z energijskim napitkom.  Moji dvigi v deadliftu so bili sledeči. 220kg, 230kg in 235kg. Claudio je dvignil svoj zadnji dvig deadlifta z 255kg. Oba sva dvigovala odlično, čeprav vsak za svojo zvezo, upam pa si trditi, da sem na tej tekmi videl, kaj je zares tekmovati s pozitivnimi ljudmi, ki vedo kaj je protidopinški šport. Prav tako so posameznikom, ki so bili izbrani iz strani sodnikov, odvzeti tudi vzorci urina. SLODFPF ni bila udeležena v tem postopku in vem, da bi bilo nepotrebno, saj smo prišli z dobrim namenom. Za nagrade in medalje smo s Claudijem in Marjano počakali še nekaj časa v dvorani, kjer smo se vsi z zlato lovoriko odpravili domov. Postelja je bila edino videnje med vožnjo po Zürichu  okoli polnoči. Marjana pa nas tudi tokrat ni spustila lačne v posteljo, temveč smo s dobrim prigrizkom ob računalniku gledali še naše dvige in to že 26. marca 2006.

Jutro 26. marca 2006 se mi je zdelo že bolj sproščeno, saj ni bilo čutiti predtekmovalne mrzlice. Marjana nam je pripravila bogat zajtrk, saj  ni hotela da oddidemo lačni, za na pot pa nam je pripravila še sendviče, čokolado, čips in lizike. Ob zajtrku smo izmenjali še nekaj besed, predvsem pa smo omenili evropsko prvenstvo. To pa je že druga zgodba. Poslovili smo se okoli desete ure dopoldan in se po isti začrtani poti vrnili v domovino.

Slovenska zveza za protidopinški triatlon moči, se močno zahvaljuje Claudiu in Marjani Rajtmajer, za dobrosrčnost, gostoljubje, za skrb in omogočitev  nastopa na državnem prvenstvu Švice pod okriljem SDFPF v Oberreidenu 25. marca 2006.

Podpredsednik slovenske zveze za protidopinški triatlon moči SLODFPF,

Denis Krašna